DREVO GLASOV

Ja, kam?” je vprašal sprevodnik, ne da bi jo pogledal. Le zobotrebec je prestavil iz enega kota ust v drugega. Alja je povedala ime vasi. Sprevodnikove oči so se v trenutku presenečeno osredotočile nanjo. Zobotrebec mu je skoraj padel med okoli vratu obešene zlate verige in gotovo bi se izgubil v temnem gnezdu gostih dlak, ki so mu kukale izza ovratnika modre črtaste srajce. Zavedel se je in tako sunkovito cuznil leseno konico vase, da bi jo kmalu pojedel. Potrepljal se je po vzpetini trebuha, kot bi igral na harmoniko. Očitno ni vedel, kaj naj stori. ”Čakaj malo,” je rekel, ”a ti to resno misliš?” Prikimala je. ”Ja, kako?” se je čudil, ”saj to je območje poskusa!” Cmoknil je z ustnicamI odkimal in zavpil šoferju: ”Tone, eno imava za tja.” Od spredaj se je na ves glas razlegel par zelo, zelo grdih besed: ”A u………!”