ZVEZDICA

Zvezdica. Nenavadno dekle z nenavadnim imenom. Prišla je, se zableščala v vsej svoji bleščeče rumeni svetlobi in na tak ali drugačen način za vedno zaznamovala življenja svojih sošolcev. Mnogi so jo sovražili iz dna srca, nekateri so jo imeli radi in eden jo je ljubil, le da si tega v svoji človeški šibkosti ni hotel priznati. Še danes jo išče, čeprav ve, da je odšla za vedno. A ostala je v drobnih stvareh: v hoji po dežju brez dežnika, v smehu brez razloga, v pozornostih brez pričakovanj in v dragocenih trenutkih, ko zagleda svet skozi njene oči.

Prvoosebni pripovedovalec nas skozi zgodbo, ki se sramežljivo skriva pod močnim filozofskim nabojem, nevsiljivo sooči s problematiko sprejemanja drugačnosti ter brez nepotrebnega spogledovanja z religijo in mejnimi znanostmi spomni na prvobitno človeško naravo, ki smo jo plaho skrili pred zmagovitim pohodom črednega nagona. Avtor se z veliko spretnostjo izogne neposrednemu moraliziranju, in kljub temu da je roman globoko v sebi prežet s krščanskim motom “nastavljanja drugega lica”, se bralec ne počuti opeharjenega za samostojno razmišljanje in ne začuti močne tendencioznosti tematske obravnave.