MRTVAŠKA PARADA

Mogočni Blarg, poosebljeno zlo, je padel; položil ga je Usodni sekač, bridka sablja v rokah neizprosnega bojevnika apokalipse. Za las je šlo, pa vendar; Jack in prijatelji so si lahko končno oddahnili. Končno so lahko spet postali to, kar pravzaprav so: smrkavci. Življenje je spet postalo kolikor toliko znosno.

Pa je z Blargovim koncem res tudi konec nočne more, v kateri se je znašel ves človeški svet? Ni morda Blarg le eden od stvorov z vonjem po smrti? Se ne bo morda že jutri pojavila nova ubijalska zverina in se krvavo podplutih oči lotila vsega, kar je Jacku najdražje?

Ta misel Jacku ne da spati. Končno je našel to, kar si je goreče želel že vse življenje – dom, prijatelje, družino. Končno bi lahko zaživel normalno življenje, ampak ne – morala je priti apokalipsa! Kot bi se proti njemu zarotilo vesolje samo.

Še več, Jacku je povsem jasno, da brez prijateljev ne bi zmogel ne Blarga, ne zombijev, še življenja samega ne! Kako naj torej obvaruje njih, če še sebe ne more? Heroj pa tak!

In zombiji! Včasih so kar gomazeli, povsod jih je bilo polno, zdaj pa … kot bi jih nekaj jemalo (je razložil Quint). Saj ne, da bi jih kdo pogrešal, ampak – če jih nekaj jemlje, potem to nekaj tudi je. Nekaj neznanega in ne prav prijaznega. Tega gotovo ne gre jemati zlahka.

 

Vse to se je Jacku motalo po glavi tistega lepega dne, ko se je skupaj z ekipo odpravil v nakupovalno središče. Nenavadno tiho je bilo. In nikjer nobenega zombija! To ne more biti dobro, je pomislil. In ni se motil …